Tema 1 Opredelitev
Namen koncepta interdisciplinarnosti je vključiti dve ali več disciplin (akademskih, znanstvenih ali umetniških) z namenom, da bi v istem kontekstu združili široke vidike, kot sta matematika in literatura. Ena od prednosti tega izobraževalnega pristopa je prekinitev razdrobljenosti šolskega pouka, saj ta ne predstavlja resničnega življenja.
Preizkušanje tega pristopa je prikazalo nekaj težav, povezanih s to novo metodo poučevanja:
- Problem Potpourri pojasnjuje, da ob nepravilni uporabi te metode znanje lahko postane učenje zbiranje informacij za določeno zadevo in ne popoln paket znanja, medtem ko sta Hirsch (1987) in Bloom (1987) kritizirala takšen pristop zaradi pomanjkanja osredotočenosti.
- Problem polarnosti je bolj povezan z možnostjo izvajanja interdisciplinarnega pristopa, ki naj bi nadomestil sedanje metode poučevanja, saj že obstajajo mnenja o teh dveh metodah in o tem, kako bi ju bilo treba uporabiti. Ker sta zelo različni, se nahajata na zelo različnih spektrih poučevanja.
Interdisciplinarni pristop omogoča drugačno perspektivo s poudarkom na temah in problemih, ki so prisotni v resničnih življenjskih situacijah. Aristotel (1906) je področja znanja razdelil na tri področja: Techne, Episteme in Phronesis.
Techne – ali znanje obrti – je Aristotel opredelil kot področje znanja, povezanega z umetnostjo in obrtjo ter uporabo domišljije. To tehnično znanje se ne uporablja le pri umetniških zadevah, temveč tudi pri ustvarjanju strojev/naprav, za katere je potrebna sposobnost know-how. To se obravnava kot praktična spretnost.
Episteme – ali znanstveno znanje – se ne osredotoča na ustvarjanje nečesa novega, temveč na razumevanje že obstoječega. Gre za vrsto znanja, ki poskuša osmisliti svet in tisto, kar že obstaja.
Phronesis – ali etično znanje – je praktična vrlina, ki zahteva uporabo etičnih praks za delovanje v življenju. To se razume kot način ravnanja, ki si prizadeva za “dobro življenje”.
