Michael Fullan se pri svojem delu osredotoča na spremembe v izobraževanju. Njegov model posveča posebno pozornost “človeškim udeležencem, ki sodelujejo v procesu sprememb” (Ellsworth, 2001), zato opisuje posebne smernice za upiranje, obvladovanje ali vodenje prizadevanj za spremembe (Fullan & Stiegelbauer’s, 1991). Prepričan je, da je za začetek procesa spreminjanja treba najprej imeti moralni namen: delovati z namenom pozitivne spremembe v življenju ljudi, na katere vpliva.
Ljudje, kot trdi Fullan, ne bodo delili informacij, če ne bodo predani projektu, kar vključuje tudi prepričanje o moralnem namenu. Vsak deležnik pri spremembah v izobraževanju velja za dejavnika sprememb z ogromnim potencialom za resnične, pomembne spremembe, in sicer preprosto v oblikovanju koalicije z drugimi dejavniki sprememb, tako znotraj lastne skupine kot med vsemi skupinami (Ellsworth, 2001; Fullan in Stiegerlbauer,1991). Edini skupni dejavnik vsake uspešne pobude za spremembe je izboljšanje odnosov.
Fullan (1982, 1991) je predlagal, da obstajajo tri širše faze procesa sprememb: iniciacija, izvajanje in institucionalizacija. Te faze so obravnavane v nadaljevanju v okviru razvoja šolske politike, ki temelji na pravicah.
|
Iniciacija |
Izvajanje |
Institucionalizacija |
|
|
|
Fullan (1999) je poudaril, da je inovacija brez moralnega cilja obsojena na neuspeh.
Šolska politika, ki temelji na pravicah (RBSP), zagotavlja nesporni moralni cilj, ki je v skladu s samim bistvom in namenom izobraževanja: dati mladim stvari, ki jih potrebujejo, da bi se na urejen in konsistenten način razvili v člane družbe (Dewey, 1934). Pristop, ki temelji na pravicah, je vgrajen v pojem skupnosti, ki skrbi za vse svoje člane brez diskriminacije.
Kljub temu se morlani cilj ne bi smel črpati v samem namenu, temveč bi moral biti razširjen na pozitivno spremembo v življenju vseh ljudi, na katere vpliva, vključno z vsemi, ki so poklicani, da ga uresničujejo.
Kot takšen bi moral biti demokratičen, pregleden in vključujoč, kar bi vsem vpletenim stranem omogočilo dejavno sodelovanje v vseh fazah razvoja, od začetka do izvajanja in institucionalizacije.
Vsi udeleženci se zato štejejo za zainteresirane strani in njihova mnenja je treba enako upoštevati. V ta proces morajo biti vključeni učenci, učitelji, starši, pomožno osebje in drugi člani skupnosti.
Poleg vprašanj, ki se nanašajo na kulturo, etiko in način delovanja šole, ne bi smeli zanemarjati, temveč bi morali dejavno zagotavljati zaščito in pomoči tistim članom šole, ki so najbolj ranljivi.