Za vključevanje interdisciplinarnega pristopa morajo šole izpolnjevati dve glavni merili: skrbno zasnovani učni načrti ter uporaba disciplinarnih in interdisciplinarnih izkušenj. Poučevanje je hkrati “blagoslov in breme rasti” (John, str. 3, 2015). Pri tem je pomembno izbrati, kaj je treba poučevati in kaj odpraviti, saj se učni načrti nenehno spreminjajo in uvajajo novosti na številnih disciplinarnih področjih, ki se poučujejo.
Ena od glavnih težav, povezanih s tipično disciplinarno metodo poučevanja, je osip, saj se učencem pouk ne zdi privlačen in zanimiv. Z izvajanjem interdisciplinarnega učnega načrta se učenci, ki se pri enem predmetu ne počutijo najbolje (na primer pri matematiki ali književnosti), lažje učijo, saj so vsi predmeti vključeni drug v drugega.
Vendar po mnenju Jacobsa in Borlanda (1986) študenti ne morejo imeti koristi od interdisciplinarne metode študija/učenja, dokler ne pridobijo trdnega okvira v številnih disciplinah, ki so prisotne v interdisciplinarnih metodah. Ta podpora interdisciplinarnosti od učiteljev zahteva tudi, da postanejo aktivni oblikovalci učnih načrtov, pa tudi način ustvarjanja inovativnih rešitev problemov. Prav tako je treba na ta učni načrt gledati kot na celovito dejavnost in ne le kot na začasno ali pretvorbeno nalogo. Vključenost učencev v največji možni meri jim lahko zagotovi tudi odgovore na vprašanja, kot so “Kaj je znanje?”, “Kaj vemo?” itd. Kot je dejal avtor (Jacobs, str. 10, 1989): „Pomen se začne z utemeljitvijo izobraževalnih odločitev, ki vplivajo na učenčevo šolsko življenje”.