Naslednja Lekcija

Tema 4 Izkušnje in težave LGBTQ otrok v šoli

Modul 2: Razumevanje potreb vseh otrok, zlasti ranljivih skupin otrok Enota 2 Ciljna usmerjenost na posebne ranljivosti Tema 4 Izkušnje in težave LGBTQ otrok v šoli

Šole pogosto veljajo za nevaren prostor za lezbijke, geje, biseksualce, transspolne osebe, queer in spraševalce (LGBTQ); ti se pogosto znajdejo v negativnem šolskem okolju, kjer so izpostavljeni viktimizaciji zaradi spolne usmerjenosti, spolne identitete in izražanja spola. Posledično učenci LGBTQ pogosteje kot njihovi vrstniki poročajo o negativnih posledicah na področju telesnega in duševnega zdravja.
Mnogi učenci LGBTQ se soočajo z dodatnimi izzivi v stikih z vrstniki, učitelji, administratorji ali celotno skupnostjo (npr. beseda “gej”, če je uporabljena na negativen ali prezirljiv način, lahko učenca spravi v stisko).Tovrstni izzivi lahko otroke odvrnejo od učnega procesa, ki bi moral biti za vsakega učenca ob vstopu v šolo najpomembnejša prednostna naloga.
Učenci LGBTQ so verjetno žrtve ustrahovanja (za ustrahovanje, o katerem so poročali transspolni učenci, je bilo značilno bolj eksplicitno poudarjanje njihove spolne identitete in hujši fizični napadi (pogosto v kopalnicah), zlasti na učence, ki prehajajo iz moškega v žensko spolnost. Druge oblike ustrahovanja in nadlegovanja so vključevale žaljenje in napačno poimenovanje (verbalno ustrahovanje) (Earnshaw et al., 2020).

Vloga šolskih zdravstvenih delavcev

V nasprotju z izkušnjami ustrahovanja, o katerih so poročali učenci in ki so bile opisane kot pogoste in včasih hude, je več kot polovica šolskih zdravstvenih delavcev poročala, da na svojih šolah niso bili priča ustrahovanju LGBTQ. Razlog za to je lahko dejstvo, da so odsotni, ko se takšno vedenje dogaja, ali dejstvo, da nimajo rednih stikov z določenimi skupinami učencev, kjer se te šale dogajajo. Earnshaw idr. navajajo (2020), da učenci na splošno poročajo o mešanih izkušnjah, ko skušajo prijaviti vedenje, ki je posledica ustrahovanja, šolskim zdravstvenim delavcem. Neupoštevanje, zavrnitev pomoči in/ali pomanjkanje znanja in veščin za podporo LGBTQ učencem je nekaj glavnih razlogov za to. Po drugi strani pa šolskih zdravstvenih delavcev menijo, da so njihovi odzivi bolj učinkoviti in pozitivni. Vse navedeno opozarja na potrebo po stalnem usposabljanju in ozaveščanju v okviru vključujočega izobraževanja.

Kaj je bilo do zdaj storjeno?

V zadnjem desetletju so se v raziskovalni literaturi pojavile štiri glavne strategije za preprečevanje ali vsaj zmanjševanje teh tveganj: posebej vključujoče politike proti ustrahovanju, strokovni razvoj o vprašanjih LGBTQ, viri, povezani z LGBTQ, in klubi, ki jih vodijo učenci, kot so združenja za spol in spolnost (Gender and Sexuality Alliances – GSA).

Učenci LGBT so se v okoljih, kjer obstajajo politike proti ustrahovanju, ki vključujejo spolno usmerjenost in spolno identiteto/izražanje, manj verjetno počutili ogrožene, doživljali viktimizacijo in socialno agresijo kot v primerjavi z vrstniki v okoljih, ki so imela le splošne politike proti ustrahovanju ali niso imele opredeljenih politik.
Obstajajo ugotovitve, ki kažejo, da so učenci v okoljih z vključujočimi politikami proti ustrahovanju bistveno redkeje poročali o verbalnem nadlegovanju in fizičnih napadih, povezanih z njihovim spolnim izrazom, v primerjavi z vrstniki v okoljih brez opredeljene politike. Takšne trdne ugotovitve dopolnjujejo druge (npr. Hatzenbuehler in Keyes, 2013) in jasno podpirajo naštevanje politik proti ustrahovanju (ter zakonodajo o nediskriminaciji), ki ščitijo učence na podlagi spolne usmerjenosti in spolne identitete/izraza.