12. člen Konvencije ZN o otrokovih pravicah ali “pravica biti slišan”:
Države pogodbenice otroku, ki je sposoben oblikovati svoja stališča, zagotovijo pravico do svobodnega izražanja stališč v vseh zadevah, ki zadevajo otroka, pri čemer se otrokovim stališčem nameni ustrezna pozornost v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo.
V ta namen se otroku zagotovi možnost, da je zaslišan v vseh sodnih in upravnih postopkih, ki zadevajo otroka, bodisi neposredno bodisi prek zastopnika bodisi ustreznega organa na način, ki je skladen s postopkovnimi pravili nacionalne zakonodaje.
„Spregovoriti” še zdaleč ni le kliše!
Je eden od virov moči pogodb, kot je Konvencija ZN o otrokovih pravicah.
Nobena zakonodaja, nobeno pravilo ali sodna praksa ne bo izboljšala stanja, če se kultura, ki jo želi vzpostaviti 12. člen UNCRC, ne bo gojila vsak dan v razredu, na šolskem dvorišču, v jedilnici in na šolskih izletih.
„Spregovoriti” je temelj vzpostavitve obstoječega ekosistema za zaščito otrok, na katerega lahko otroci naslovijo svoja vprašanja, prošnje, pritožbe, tudi – ali v bistvu – brez soglasja staršev. To vodi do vprašanja, kdo varuje otrokove pravice?