Tema 6 Kdo je ustvaril otrokove pravice?
Zahodni svet običajno dojema obstoj pravic kot večno stanje. Le redko se ozremo nazaj, da bi ugotovili, kako je človeštvo prišlo do priznanja človekovih pravic. V zvezi s pravicami otrok je to razmišljanje še redkejše.
Nedavna begunska kriza, vojna med Rusijo in Ukrajino ter drugi podobni geopolitični dogodki so nas spomnili na relativnost, ki lahko vpliva na človekove pravice, zlasti pravice najbolj ranljivih: otrok.
Zelo pomembno je, da učenci razumejo, da svojih pravic nikoli ne smejo jemati za samoumevne. Iz preprostega razloga: njihove pravice so rezultat nedavnega družbenega razvoja.
Po drugi strani pa različni avtorji dvomijo o univerzalnosti otrokovih pravic, čeprav so jih podpisnice UNCRC skušale uveljaviti kot take.
“Konvencija ZN o otrokovih pravicah (KOP) predpostavlja, da so otrokove pravice univerzalne, vendar se tukaj postavlja vprašanje, ali je mogoče pravice, specifične za otroke, posplošiti glede na različne izkušnje otroštva po svetu.”: pomislimo na primer na jemenske otroke, ki stradajo, ki jih pustijo umreti med državljansko vojno, in na zlorabljene otroke v islandskem sistemu socialnega varstva, ki je zelo odmeven.
Z drugimi besedami, “je znak vseprisotnosti razmišljanja o pravicah, da je organ, kot so Združeni narodi, katerih države članice so zagovarjale nasprotujoče si ideologije in imele zelo različne kulture, kljub temu lahko objavil takšno deklaracijo [kot je Splošna deklaracija človekovih pravic]”, medtem ko “si je težko predstavljati kakšno idejo, ki bi v mednarodni skupnosti dosegla podobno veljavo […] Le malo držav je pripravljenih odločno zavrniti idejo človekovih pravic in le malo vlad se želi svetu odkrito predstaviti kot kršitelji človekovih pravic.”
Zgodovinsko ozadje
Antična Grčija
V antični Grčiji, celo v domovini demokracije, v Atenah, otroci niso veljali za podložnike. Na primer, oče, ki je bil vodja “oikosa” (kar bi danes imenovali “gospodinjstvo”), je imel pravico, da „označi” svojega otroka, ki bi ga prepoznal, kar pomeni, da “je imel pravico pustiti ga umreti ali upati, da bo zanj poskrbel nekdo drug”.
Vir: ancientgreece.co.uk
Evropski srednji vek
V evropskem srednjem veku “ni bilo otroštva”. Italijan, ki je v 15. stoletju potoval po Angliji, je opazil, da se “pri Angležih močno kaže pomanjkanje naklonjenosti do njihovih otrok, saj jih potem, ko dosežejo sedmo ali deveto leto starosti, pošljejo v službo k drugim ljudem”.
Vir: https://www.historyextra.com/
17. stoletje
Šele v 17. stoletju je otroštvo začelo veljati za ločeno življenjsko obdobje. John Locke, angleški mislec iz 17. stoletja, je novorojenčkov um obravnaval kot prazen list, ki ga morajo izpolniti starejši in boljši.
Vir: https://www.myartprints.co.uk/a/italianschool17thcentury/threechildreninaninterior.html
19. stoletje
V 19. stoletju je Francija postala živi laboratorij otrokovih pravic. Leta 1841 so začeli veljati prvi zakoni o delu otrok, leta 1881 pa so otroci z zakonom dobili pravico do izobraževanja.
Vir: https://www.history.com/topics/industrial-revolution/child-labor
Prva svetovna vojna
Po prvi svetovni vojni je Liga narodov, predhodnica Združenih narodov, sprejela Deklaracijo o otrokovih pravicah (Ženevska deklaracija iz leta 1924). To je prvi mednarodni dokument, namenjen otrokovim pravicam.
Druga svetovna vojna
Zaradi grozot druge svetovne vojne in holokavsta sta nastala UNICEF (1947) in Splošna deklaracija človekovih pravic (ZN, 1948), ki določa, da sta ”materinstvo in otroštvo upravičena do posebne skrbi in pomoči” (člen 25).
1966
Mednarodni sporazum o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966 ter Mednarodni sporazum o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah iz leta 1966 nadgrajujeta in konkretizirata določbe Splošne deklaracije iz leta 1948. Med drugim ščitita otroke pred izkoriščanjem in ponovno priznavata pravico do izobraževanja.
1979
Združeni narodi so leto 1979 razglasili za mednarodno leto otroka.
1989
Leta 1989 je bila podpisana Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah, ki je začela veljati leto pozneje. Od takrat so otrokove pravice postale sistematično področje pravnega zanimanja, študij in intervencij.
1999
Leta 1999 je bila podpisana Konvencija o najhujših oblikah otroškega dela, leta 2000 pa izbirni protokol k Mednarodni listini o otrokovih pravicah glede udeležbe otrok v oboroženih spopadih.
Vir: https://thelabourngr.com/, https://www.stimson.org/
2007
Leta 2007 Svet Evrope sprejme Konvencijo o zaščiti otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolno zlorabo (“Lanzarotska konvencija”).
2011
Konvencija Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima iz leta 2011 (“Istanbulska konvencija”) v preambuli priznava, da so “otroci žrtve nasilja v družini, tudi kot priče nasilja v družini”.
